Občinska stavba skozi čas

Po koncu prve svetovne vojne je na osnovi londonskega pakta Italija zasedla Goriško-Gradiščansko z deli Kranjske in Koroške ter Trst, Istro z otoki, Zadar in Lastovo. Vse to ozemlje (brez Zadra in Lastova) je sestavljalo enotno upravno politično enoto z 250 občinami. Pod avstrijsko oblastjo izvoljene župane so postopoma zamenjevali od italijanskih oblasti imenovani kraljevi komisarji. Oktobra 1922 so bile dokončno odpravljene dotedanje avstrijske dežele in ustanovljena je bila Julijska krajina, ki je bila razdeljena med tržaško, puljsko in videmsko pokrajino. Občine, ki so obsegale kraje današnje občine Miren-Kostanjevica so bile v okviru goriškega okrožja sprva del videmske pokrajine, kasneje, leta 1927, pa so prešle v okvir novoustanovljene goriške pokrajine.

Meje občin se kljub spremembam nadrejenih upravnih organov niso spreminjale. Prve združitve takratnih občin segajo v leto 1927, ko se je občina Sovodnje priključila občini Miren. Kasneje je prišlo do združevanja tudi preostalih občin. Občino Miren je v tistem času vodil podestà P. Scalletari. Za prostore upravljanja si je izbral stavbo sredi vasi Miren, ki je bila dovolj mogočna in izstopajoča, da je zadostila njegovi nečimrnosti.

Stavba je zgrajena v historičnem slogu z elementi baroka in neoklasicizma, s čimer je pridobila mogočnost in veličastnost zunanje podobe. Poleg pritličja je obsegala še klet in prvo nadstropje. Namenjena je bila tedanji občinski upravi in temu je služila skozi celotno zgodovino.

Prvi najden katastrski zapis iz leta 1926 priča, da so bili v prostorih zapori. Zapis katastrskega urada občine Miren z dne 27. 6. 1940 pa podaja več informacij. Takratni naslov občinske stavbe je bil Via Roma 134 (Rimska ulica 134). Lastnica je bila občina Miren, znani sosedje pa so bili Lestan Carlo (Lestan Karlo) in Faganelli Paolo (Faganeli Pavel).

Občinska uprava je v tem obdobju zasedala glavnino pritličnih prostorov in del prostorov v prvem nadstropju, skupaj 835 m2. Že takrat je bil del prostorov v kleti, pritličju in nadstropju namenjen stanovanju. Najemnik je bil Bulfoni Antonio, ki je občini plačeval letno najemnino v višini 237,60 Lir. Najemna pogodba naj bi veljala do leta 1945.

V istem obdobju je manjši prostor v pritličju desno od vhoda (78 m2) zasedala pošta, (R.R. Poste e Telegrafi), prostor v velikosti 250 m2 levo od glavnega vhoda pa je bil namenjen davčnemu uradu, ki je, zanimivo, plačeval najemnino občini v višini 816,60 Lir letno.

Druga svetovna vojna je globoko zarezala v življenje občanov. Italijanska občinska uprava se je ohranila do kapitulacije Italije in tudi še po njej pod nemško okupacijo. Nemci so na zasedenem območju organizirali operativno cono »Jadransko Primorje« s sedežem v Trstu, sicer pa v upravni organizaciji niso uvedli nobenih sprememb. Začasni sedež nekaterih občin, med njimi tudi sedež občine Miren, so preselili v Gorico.

Po koncu vojne je bilo ozemlje današnje občine dodeljeno v cono A in s tem pod zavezniško vojaško upravo. Zavezniška vojaška uprava je ohranila okrožja, ki so veljala pod italijansko oblastjo. V goriško okrožje je spadala tudi takratna občina Miren. Na čelu slovenskih občin naj bi bil predsednik občine z občinskim svetom, ki jih je imenoval okrožni komisar.

Občinski stavbi je vojna vihra prizanesla, šolsko poslopje pa je bilo močno poškodovano, zato se je šolski pouk začasno preselil vanjo vse do leta 1947, ko je bilo šolsko poslopje obnovljeno.

Od priključitve Primorske k Jugoslaviji so se koncepti upravne ureditve v naših krajih pogosto spreminjali. Ključni preobrat je bila združitev takratne občine Šempeter pri Gorici z občino Nova Gorica januarja 1960, ki je s pripojitvijo še dveh občin 26. junija 1961 dobila obseg, ki se ni spreminjal 43 let. Z decembrom leta 1962 pa se je končala tudi dobrih 15 let trajajoča pripadnost območja današnje občine Miren-Kostanjevica okraju Gorica.

Z ustanovitvijo občine Nova Gorica pa je nastala potreba po reševanju krajevnih zadev v ožjem smislu. Tako so bile v letih 1964 – 1965 ustanovljene krajevne skupnosti, ki so vedno bolj pridobivale na pomenu in prevzemale vedno večjo vlogo pri uresničevanju skupnih interesov in potreb naselja ali več naselij.

Krajevna skupnost Miren je prejela odlok o ustanovitvi 30.10.1964, svoje prostore je zasedla v občinski stavbi, takrat že na naslovu Miren 137. Poleg krajevnega urada je bil v prvem nadstropju tudi matični urad z lepo poročno dvorano in sicer vse do 31.12.1986, ko so bili matični uradi po krajevnih skupnostih z odlokom ukinjeni. Čudovito kamnito stopnišče, ki je ohranjeno vse do danes, je bilo lepa kulisa mladoporočencem. Po ukinitvi matičnega urada je bilo prvo nadstropje v celoti namenjeno stanovanjem.

Pritličje je bilo v večjem delu namenjeno splošni in zobozdravstveni ambulanti, vse do leta 1987, ko so se preselili v nove, sodobne prostore. Pritlični prostori desno od glavnega vhoda so bili namenjeni pošti, ki je tam delovala vse do 3.9.2000.

Danes stavba ponovno prevzema svojo prvotno podobo in namen. Z obnovo so bili ohranjeni vsi arhitekturni elementi. Stavba je tako s svojo častitljivo podobo pomembna kulturna pridobitev kraja in občine.

Mojca Merkun

 

Viri:

Dokumentarno in arhivsko gradivo Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici: Državni tehnični urad Trst, tehnična enota 92;

Rosa, Jurij; Nusdorfer Vuksanovič, Metka: Upravno teritorialna pripadnost ozemlja občine Miren-Kostanjevica; Zbornik občine ob 10-letnici; december 2004

Ustna izročila