Častni občan – OSKAR ANDREJ KOGOJ
Gospod Oskar Andrej Kogoj je svetovno priznan industrijski oblikovalec, akademik in predvsem umetnik, ki se je rodil 23. novembra 1942 v Mirnu pri Gorici.
Obiskoval je srednjo šolo za oblikovanje – smer industrijsko oblikovanje v Ljubljani, študij pa je nadaljeval na Scuola Ai Carmini v Benetkah in na njenem Istituto Statale d’Arte – Corso superiore di Disegno Industriale ter leta 1966 diplomiral iz industrijskega oblikovanja.
Med leti 1957 in 1959 je obiskoval tudi slikarsko šolo »Nikolaj Pirnat« v Novi Gorici.
V letih 1961/1962 je na Mirenskem gradu na pročelju cerkve izdelal znani mozaik Žalostne Matere božje po risbi slikarja Toneta Kralja, ki še danes krasi vzhodni del cerkve.
Na skupinskih razstavah sodeluje od leta 1963, od leta 1970 pa razstavlja tudi samostojno. Od leta 1971 ima status svobodnega oblikovalca in prav tega leta je prejel nagrado Prešernovega sklada. Njegova dela hrani preko 100 muzejev in stalnih zbirk po vsem svetu. Pripravil je več kot 350 razstav doma in v tujini ter od leta 1969 do danes prejel preko 50 različnih mednarodnih nagrad in priznanj za svoje izjemno delo.
Ikona slovenskega oblikovanja zna s svojim dotikom in karizmo ustvarjati nepozabne oblike. Te se zapisujejo ne le v zgodovino designa doma in po svetu, temveč predvsem v duše ljudi, ki imajo stik z njegovimi stvaritvami.
Je tisti, ki s svojo tenkočutnostjo za vpetost človeške duše v zakonitosti narave pretaka ideje med transcendentnim in materialnim. Ne pozabimo, da je močno zavezan slovenstvu in hkrati odprt svetu. Je velik raziskovalec pozabljenih znanj starih civilizacij, častilec narave, iskalec resnice. Njegova duhovnost se močno odraža v njegovem delu.
Lahko bi ga poimenovali kreator podob, saj na svoj način ustvarja tudi slovensko modo v smislu načina bivanja ter stilov, ki jih sproti ustvarja z dovzetnostjo tako za okolico kot zmožnostjo sobivanja.
Sam pravi: »Nikoli ne začnem projekta kot duhovni novinec. Vedno je za vsako nalogo dolgo miselno delo. Tudi po nekaj mesecev ali celo let trajajo duhovne raziskave in dogovarjanja, ki so predpriprava, da se lotim naloge. Šele nato se začenjajo zbirati elementi za konstrukcijo. Oblikovanje je zadnje, kot obleka na telo. Vedno sem iskal in še vedno iščem, odkrivam, se istovetim in izumljam, ne da bi se trgal iz sveta, v katerem živim. Nekaj odgovorov sem našel v starodavnosti, veri in verah, filozofiji in stvarnosti, vsega pa še vedno ne. Ko iščem, ustvarjam – ustvarjam, ker iščem. Iskanje popolne oblike ali popolnosti je dolg proces človekovega razvoja. Lahko je meditacija in iskanje lastne notranjosti, torej naše notranje božanske vsebine. Že Aristotel in Platon sta rekla: »Človek je merilo vsega! Človek je stvarstvo in stvarstvo je človek!«
LOVRENC ŠTANTA – prejemnik Plakete Občine Miren-Kostanjevica
Gospod Lovrenc Štanta je že vse svoje odraslo življenje neutrudni delavec na karitativnem področju. Od leta 1990, ko se je v Mirnu ustanovila Župnijska Karitas, je tudi eden izmed najbolj dejavnih sodelavcev in ustanovitveni član te humanitarne organizacije.
Gospod Lovrenc Štanta se je rodil decembra leta 1944. Že pred njegovim rojstvom so očeta odgnali v nacistično taborišče, kjer je tudi umrl. Življenje v prvih povojnih letih je bilo težko za vse, posebej težko pa je bilo za njihovo družino, ki je bila brez očeta, v družini pa so imeli tudi invalidno sestro. Brez medsebojne pomoči prav gotovo ni šlo. In verjetno je prav ta življenjska izkušnja mladega človeka pripeljala do tega, da je bil vedno pripravljen pomagati in bil občutljiv za stiske drugih ljudi. Prav ta želja pomagati ga je leta 1971 peljala na Madagaskar, kjer je nato ostal tri leta. Postal je en izmed prvih laičnih misijonarjev v misijonu, ki ga je vodil njegov brat Ivan Štanta. Ker je bil po poklicu gradbeni tehnik, je svoje znanje s pridom uporabil na Madagaskarju, kjer je vodil gradnje prepotrebnih zgradb – šola, ambulante, zavetišča, cerkev… Delo, ki je bilo mogoče za tamkajšnje domačine najmanj vidno, v resnici pa najbolj pomembno, je bilo učenje zidave. Ob samem zidanju je, namreč, domačine izučil tudi za to delo, znanje pa je največja dobrina, ki jo lahko podarimo drugemu.
Po vrnitvi domov se je poročil in si z ženo Darinko ustvaril družino. Prosti čas mu je bogatilo sodelovanje v moškem pevskem zboru, v katerem je, s krajšo prekinitvijo, sodeloval od same ustanovitve pa do trenutka, ko so se starejši pevci umaknili in zbor zaupali mladim. Vsa leta tudi aktivno sodeluje v župniji. Vedno je bil zelo pozoren do starejših in bolnih, ki jih je sam obiskoval tako doma, kot tudi v bolnišnicah in domovih za ostarele. Zato ne preseneča, da je bil že decembra 1990 en izmed ustanovnih članov Župnijske Karitas Miren in pri tem delu še vedno vztraja. V okviru Karitas pripravlja in vodi obiske ostarelih in bolnih ter tako skupaj s sodelavci polepša marsikateri dan osamljenim in vse prevečkrat pozabljenim domačinom. Prav pri predprazničnih obiskih že kar nekaj let sodeluje tudi z občino. Obenem aktivno sodeluje tudi pri ostalih dejavnostih Župnijske Karitas Miren. Pri vsem tem pa je najpomembnejše to, da vidi in je vedno pripravljen pomagati človeku v stiski.
STANISLAV FAGANELI – prejemnik Plakete Občine Miren-Kostanjevica
Gospod Stanislav Faganeli – Stanko že dolga leta nesebično in požrtvovalno pomaga pri ohranjanju tradicije ciljanja pirhov v Mirnu. Njegov bogat prispevek lahko spremljamo vse od leta 1978 do današnjih dni – to je celih 40 let. Prav zaradi njega je bil ta običaj vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije.
Gospod Stanko je že mnogo let glavni organizator in povezovalni člen pri pripravi tekmovanja v ciljanju pirhov v Mirnu. Že od leta 1978 zbira, razvršča in ohranja vso dokumentacijo v zvezi s to tradicijo. Hrani fotografije, video in zvočne posnetke, plakate, sezname tekmovalcev, dobitnike nagrad in sponzorje, ki so se zvrstili v vseh letih. V njegovem arhivu najdemo tudi spremne publikacije, ki so nastale ob procesu vpisa v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije.
Gospod Stanko je pisec besedila in glavni urednik brošure ob 20-letnici in zbornika ob 40-letnici tradicionalnega ciljanja pirhov v Mirnu. Je tudi pobudnik in organizator okrogle mize ob 40-letnici ciljanja pirhov.
O tem vsakoletnem dogodku ve največ povedati, zato je najprimernejša oseba za njegovo predstavitev v medijih (Oddaja Na zdravje, nastop na SAZU, predstavitev v Slovenskem etnološkem muzeju v Ljubljani in drugod).
S svojim delom Stanko Faganeli pripomore k ohranjanju tradicije ciljanja pirhov v vasi. To je dogodek, ki povezuje tradicijo/običaj, kulturo in šport. Obenem se družijo vaščani, spletajo se nove vezi, na prireditev prihajajo obiskovalci od blizu in daleč. Na ta način je ponesel ime kraja Miren in s tem tudi Občine Miren-Kostanjevica na etnološki zemljevid Slovenije. Stanko ni ostal le pri ohranjanju tradicije do sedaj, ampak svoje izkušnje z vsem žarom uspešno prenaša na mlajši rod. S tem je poskrbljeno, da se bo tradicija ciljanja pirhov prenašala na prihodnje rodove.
KAREL PAHOR – prejemnik Priznanja Občine Miren-Kostanjevica
Gospod Karel Pahor je bil rojen 7.11.1935 v Temnici. Že v službi je bil dejaven in vpet v takratno udejstvovanje. Delal je na Meblu, kjer je bil član delavskega sveta podjetja in predsednik DS TOZD-a in bil na delovnem mestu vodje izmene.
V letih 1967-71 je bil občinski odbornik skupščine občine Nova Gorica, v kateri smo bili vključeni tudi mi (?) – v katero je bilo vključeno tudi Društvo upokojencev Kostanjevica na Krasu(?). Zaslužen je za enotno ceno vode na Krasu in v dolini (?).
Pahor Karel je bil vse življenje vpet v krajevno dogajanje, ga soustvarjal in dopolnjeval. Med leti 1970-1974 je bil predsednik sveta KS Temnica. Sodeloval je v različnih interesnih skupnostih tako za ceste, komunalni skupnosti ter kulturni. Bil je tudi predsednik SZDL. Ves čas se je zavzemal za vrednote združenja zveze borcev: postavitev spomenika padlim v Lascu, ureditev okolja in organizacije proslav, ki se še danes odvijajo tam. Sodeloval je tudi pri postavitvi spomenika padlim v Lipi.
Vodil in urejal je zadeve v agrarni skupnosti za Temnico in Novelo vse od leta 1993 do 2016. Na listi Desusa je bil leta 1998 izvoljen v občinski svet občine Miren-Kostanjevica. Bil je med pobudniki ustanovitve Desusa v občini Mirne-Kostanjevica.
Leta 1996 je postal predsednik Društva upokojencev Kostanjevica na Krasu, ki jo je vodil celih 14 let, in sicer do leta 2010. Njegova zasluga je, da se je društvo pridružilo projektu Starejši za starejše v letu 2007. V Društvu upokojencev Kostanjevica na Krasu je bil imenovan za častnega člana društva.
KULTURNO DRUŠTVO STANKO VUK – prejemnik Priznanja Občine Miren-Kostanjevica
Kulturno društvo Stanko Vuk je bilo ustanovljeno leta 2005 z namenom oživljanja in oblikovanja kulturnega življenja v domačem kraju. V vseh teh letih delovanja je društvo še kako upravičilo svoj obstoj. V sklopu glasbene dejavnosti čez leto organizirajo koncerte pod naslovom »Štirje letni časi«, z vsakoletnim koncertom »Naši mladi talenti« pa posvečajo pozornost otrokom iz celotne občine, ki se glasbeno udejstvujejo. Zelo je postala poznana njihova vsakoletna občinska revija otroških in mladinskih zborov »DO-RE-MI«.
Pri raznih prireditvah v občini in zamejstvu sodelujejo tudi z ostalimi društvi, še posebej je pomembno njihovo sodelovanje s Prosvetnim društvom iz Štandreža. Plod njihovega skupnega delovanja je bila vrsta zelo uspešnih gledaliških predstav doma in v zamejstvu.
Ob državnih in kulturnih praznikih redno oblikujejo izvirne literarne in kulturne večere. Čez celo leto organizirajo zanimiva potopisna in strokovna predavanja.
IDA KOCIJANČIČ – prejemnica Priznanja Občine Miren-Kostanjevica
Gospa Ida Kocijančič je bila rojena 18.10.1947 v Markičih pri Ligu v občini Kanal. Otroštvo je preživela na Notranjskem, kasneje pa jo je življenjska pot pripeljala v Miren, kjer se je takoj vključila v družabno življenje kraja. Vsestransko je aktivna na mnogih področjih družbenega dogajanja tako v okviru Društva upokojencev Miren, Društvu žena Miren-Orehovlje, članica več društev za likovno ustvarjanje, Društvu invalidov ter drugih humanitarnih društvih. Njeno delo vključuje slikanje, vodenje raznih prireditev, mentorstvo ter nenazadnje tudi literarno ustvarjanje avtorske poezije. V Društvu žena Miren-Orehovlje je stalna pevka v njihovem ženskem pevskem zboru.
Njeno delo je na humanitarnem, kulturnem, predvsem pa likovnem področju doprineslo k prepoznavnosti naše občine na širšem slovenskem prostoru. S svojimi slikarskimi deli je sodelovala na več kot 340 skupinskih in na 32 samostojnih razstavah, na katerih je redno posegala po najvišjih priznanjih in nagradah. V okviru akcij Nedeljskega dnevnika je organizirala več družabnih srečanj t.i. »Podoknic Nedeljskega«.