Tomaž Vuk – častni občan Občine Miren-Kostanjevica
Tomaž Vuk, stanujoč v Mirnu, se je rodil 8.12.1928. Že kot mladoleten sodeloval v narodno osvobodilnem boju. S kapitulacijo Italije 8. septembra 1943 je primorsko ozemlje prešlo pod nemško oblast. V tem času je tudi njegova mati resno zbolela. Zdravila se je v Ajdovščini, vendar je bila ob nemški ofenzivi celotna bolnišnica preseljena na Angelsko goro, kjer je mati kmalu umrla. Pogreb je bil zelo preprost, 15 letni Tomaž pa je moral z družino zaradi vnovične nemške ofenzive, kmalu pobegniti v Trnovski gozd. Tam se je pridružil skupini partizanov, ki so v okviru »tiskarne Doberdob« izdelovala letake in ostalo čtivo za potrebe komunistične partije. Z njimi je sodeloval do junija leta 1944, ko se je vrnil v Miren in tam zanje pridobival potrebni material za delovanje tiskarne. Kmalu po vrnitvi v domači kraj so ga partizani prisilno odvedli na hrib pri Renčah. Od tam je moral čez dva dni v noči na 19. september v Miren pospremiti neko partizanko. Po pravilih je moral celotno pot oborožen hoditi pred njo na varni razdalji. Pri Renčah so ga zajeli nemški vojaki, spremljevalka pa je pobegnila čez koruzno polje. Odpeljan je bil v bližnjo hišo, kjer so ga vojaki pretepali in zasliševali, dokler se ga ni oficir usmilil. Naslednji dan so Nemci zarana na trgu pred renško cerkvijo zbrali vse tamkajšnje ženske, med katerimi naj bi gospod Vuk poiskal in izdal pobeglo partizanko, vendar tega ni hotel storiti. Takoj za tem so ga skupaj s petimi možmi odpeljali v goriški zapor, kjer se je zasliševanje nadaljevalo. Oktobra istega leta pa so ga skupaj z ostalimi slovenskimi zaporniki deportirali v delovno taborišče Buchenwald.
V taborišču je takoj dobil delo, saj je nastala zaradi bombardiranja v pred njegovim prihodom in mnogoštevilnih žrtvah med taboriščniki, velika potreba po delavcih za delo v tovarnah, kmetijah in podobno. Tiste, ki niso dobili zaposlitve, so deportirani dalje v uničevalna taborišča. Sam je imel veliko srečo v nesreči, saj so ga s pomočjo jugoslovanske organizacije, ki pomagala Jugoslovanom iskat delo, zaposlili kot čistilca v konjušnici delovnih konj in skrbnika za ogrevanje nadzornikove pisarne. Imel je tudi dostop do kurilnice in ukradenega orožja, ki so ga člani skrivnih odporniških gibanj hranili v njej. Ko se je vojna bližala koncu in so se zavezniki začeli približevati taborišču, je moralo veliko stražnikov oditi na bojišče. To priložnost so odporniki izkoristili, da so 11. aprila 1945, takoj po polnoči, začeli sami osvobajati taborišče s pomočjo orožja, ki so ga hranili v tisti kurilnici, v kateri je delal gospod Tomaž. Pobegnili so čez bodečo žico in kmalu ob cesti naleteli na ameriške tanke, ki so prodirali proti taborišču. Ob prisrčnem srečanju so vojaki jetnikom dajali hrano in sladkarije. Orožje so naslednji dan predali zaveznikom. 19. aprila so organizirali zaobljubo, v kateri so zaprisegli k boju proti nacizmu. V spomin na ta dogodek so postavili tudi posebno spominsko ploščo. V taborišču so delali še en mesec, a ne več kot zaporniki. Po tem se je skupaj z ostalimi Jugoslovani začel vračati v domovino. Potovali so skozi Plzen, Prago, Bratislavo in Budimpešto. Po končanem tridnevnem zasliševanju jugoslovanskih oblasti je pot nadaljeval čez Pragersko, skozi Ljubljano in Pivko. V Miren je prispel 24. junija 1945.
Gospod Tomaž Vuk je dolga leta, na obletnico osvoboditve 11. aprila, obiskoval taborišče.
Kmalu po vojni se je posvetil tradicionalni mirenski dejavnosti – izdelavi čevljev. Leta 1952 se je osredotočil na izdelavo otroških čevljev. To, da mu ministrstvo ni izdalo dovoljenja za opravljanje obrtne dejavnosti, je obrnil v prednost. Bil je pobudnik izdelave otroških čevljev v enotni čevljarski zadrugi, v kateri je bilo kmalu zaposlenih 130 čevljarjev. Ustanovil je blagovno znamko Ciciban. Z zavedanjem, da mu primanjkuje vodstvenih znanj, predvsem pa zaradi politične neustreznosti, mu je v zadrugi, pozneje podjetju, pripadalo mesto tehničnega direktorja ali pomočnika direktorja. S podjetjem se je močno identificiral in ostajal steber njegovega izjemnega razvoja.
Gre za izjemno pogumnega, modrega, razsodnega in delavnega človeka, ki je ključno prispeval k, priznajmo si, navkljub žalostnemu koncu, veliki, pravzaprav veličastni, zgodbi povojnega čevljarstva v Mirnu in podružnicah. To podjetje je skozi leta rezalo kruh tisočem ljudem in globoko zaznamovalo Miren in okolico. Blagovna znamka pa je preživela do dandanašnji. Pri vsem tem, je Tomaž Vuk ostal predvsem skromen in dostojanstven človek z veliko začetnico. Tomaž Vuk je preminul 8.6.2020-
Virgil Ušaj – prejemnik plakete Občine Miren-Kostanjevica
Virgil Ušaj je rojen leta 1938 v Orehovljah, živi in ustvarja s svojo družino na svoji kmetiji in kot zaposlen v Iskri Šempeter. Svoj dom je pripeljal v danes edino čisto kmetijo v nekdaj kmečkih Orehovljah – posebno je pomembno, da ima kmetija nasledstvo v sinu Mitju in vnuku Kristjanu.
Prosvetno društvo »Kras« Opatje selo – prejemnik plakete Občine Miren-Kostanjevica
Prosvetno društvo »Kras« Opatje selo so prejemniki plakete Občine Miren – Kostanjevica. S svojim delovanjem veliko prispevajo k ugledu občine. Odzivajo se na vse kulturne in druge prireditve v sami Krajevni skupnosti Opatje selo ter širše na območju občine Miren – Kostanjevica, pa tudi izven občinskega okvira ter občasno tudi v zamejstvu.
Prosvetno društvo “Kras” Opatje selo nadaljuje delo in tradicijo Bralnega in pevskega društva “Kras” Opatje selo, ki je bilo ustanovljeno leta 1904 in s pravili društva registrirano pri tedanjih avstrijskih oblasteh v Trstu. V okviru za tedanje čase zelo naprednega društva so delovali pevski zbor, dramski krožek in čitalnica, kasneje – med obema vojnama – pa je bila ustanovljena tudi godba na pihala.
Danes se društvo glede na leto ustanovitve uvršča med najstarejša kulturna društva na Primorskem. V letu 2019 jih je štelo častitih 115 let. Deluje na področju spodnjega Krasa in Vipavske doline ter tudi v zamejstvu. Še vedno si prizadeva gojiti in širiti kulturno-prosvetno dejavnost, ki jo javnosti posreduje preko trenutno delujočih sekcij: Moškega pevskega zbora “Kras”, Otroškega pevskega zbora “Kras”, Ženskega pevskega zbora “Kras”, Mladinskega pevskega zbora “Kras” ter Dramske skupine društva. Društvo deluje v okviru veljavnih pravil in to v celoti na amaterski osnovi. Odziva se na vse kulturne in druge prireditve na območju Krajevne skupnosti Opatje selo in občine Miren -Kostanjevica, pa tudi izven občinskega okvira ter občasno tudi v zamejstvu. Sodeluje tudi z drugimi sorodnimi društvi v okviru občine, pa tudi z društvi izven nje. Moški pevski zbor “Kras” od leta 1972 neprekinjeno sodeluje na prireditvi Primorska poje.
Zdravko Stanić – prejemnik priznanja Občine Miren-Kostanjevica
Gospod Zdravko Stanić, rojen, 21.9.1959, stanujoč Mirnu je prejel priznanje Občine Miren Kostanjevica za skrbno in zavzeto delovanje v Društvu upokojencev Miren ter prispevek k promociji občine.
Leta 2016 je postal predsednik -DU Miren. Pod njegovim vodstvom je društvo zaživelo v novi luči. Ustanovljena je bila delavnica ročnih del, kjer članice, med drugim izdelujejo čestitke za rojstne dneve članov društva, uvedena je bila telovadba, plesne urice, likovna sekcija in družabna srečanja kot so pikado, igranje šaha in kart. Tudi sodelovanja z drugimi društvi upokojencev na Severno Primorski nemoteno potekajo. Skratka DU Miren je postalo stičišče družabnega življenja članov v tretjem življenjskem obdobju
Marušič d.o.o. predelava lesa – prejemnik priznanja Občine Miren-Kostanjevica
Družba je prejela priznanje Občine Miren – Kostanjevica za večletno uspešno sodelovanje z društvi in Krajevno skupnostjo Opatje selo ter prispevek k razvoju in ugledu občine.
Družinsko podjetje Marušič d. o. o. nesebično sodeluje s Krajevno skupnostjo Opatje selo in lokalnimi društvi. Pri izvedbi različnih dogodkov, ki so krajevnega pomena in tudi širšega za občino Miren – Kostanjevica. Vedno priskočijo na pomoč, tako z denarnimi donacijami kot v materialni obliki: miklavževanje, vsako leto poskrbijo za novoletno jelko v Opatjem selu, finančno podpirajo izvedbo Opajskih večerov pod zvezdami in tradicionalni Opajski semenj, sodeluje pri izvedbi Prvomajskega srečanja. Lokalno Društvo žensk »Žbrinca« Opatje selo in KS Opatje selo so pred leti navezali stik z mestom Kralupy, s katerim je zgodovinsko povezana vas Opatje selo. Med prvo svetovno vojno so se v to češko mesto in okolico zatekali opajski begunci.
Podjetje Marušič d. o. o. je specializirano podjetje za predelavo lesa. V družinskem podjetju, na katerega so navezani in za katerega vejo, da je dediščina družine, stremijo k temu, da se ga ohranja in mu omogoča rast. Tudi mlajši rodovi v družini se uvajajo za nadaljevanje družinske obrti. Podjetje je v solastništvu treh bratov, Dimitrija, Davida in Miloša, in očeta Kazimirja Marušiča od leta 1991. Ključ vsega je dobra komunikacija in zanesljivost ne le med družinskimi člani, ampak tudi s sodelavci.
Korekten odnos in zanesljivi ljudje tvorijo trdno ogrodje, na katerem sloni uspešno podjetje, ki se ohranja in raste preko novih generacij. Trenutno zaposlujejo 13 delavcev in kooperante.
Začetki podjetništva v družini Marušič iz Opatjega sela, današnji Marušič, d. o. o., segajo že v daljno leto 1902. Podjetje v pravni obliki, kot ga poznamo danes, obstaja od leta 1965. V tem dolgem času so se na področju Krasa menjale politične situacije, ljudje so doživeli nekaj prelomnih trenutkov, vendar so se podjetniška tveganja in špekulacije v družini Marušič ob pozitivnem timskem duhu obrestovale. Danes so družinsko podjetje povzdignili na mednarodno raven. V regiji so prepoznani po kakovosti in dovršenosti njihovih izdelkov. Omenjene kvalitete želijo deliti tudi z bodočimi mednarodnimi partnerji. So v koraku s časom, spremljajo razvoj tehnologije in novosti skrbno uvajajo v njihovo proizvodnjo, obenem pa skrbijo, da se njihov kader redno izobražuje in usposablja za odgovorno delo z lesom v skladu z novimi smernicami.
Božidar Batistič – prejemnik priznanja Občine Miren-Kostanjevica
Prejemnik priznanja Občine Miren – Kostanjevica za dolgoletno skrb in bogatitev krajevnega utripa s kulturno-umetniškimi vsebinami ter prispevek k promociji občine.
Božidar Batistič, v Biljah bolje poznan kot Božo, vselej rad priskoči na pomoč. Z različnimi kulturno umetniškimi vsebinami bogati krajevni utrip. V širši okolici ga poznamo kot strastnega zbiratelja velikonočnih pirhov, ikon, daleč najbolj pa kot odličnega oblikovalca gline. Leta 2009 je skupaj z osmimi člani ustanovil Društvo keramikov Bilje. Društvo predano vodi že od samega začetka, izobražuje pa tudi mlajše generacije, ter tako skrbi za prenašanje tradicije oblikovanja gline in ohranjanje kulturne dediščine naše vasi. S samostojnimi razstavami svojih keramičnih izdelkov po Sloveniji in tujini, gradi prepoznavnost našega kraja in s tem tudi občine.