Miren je kraj z bogato kulturno dediščino. A verjetno najbolj znan je postal prav z nastankom nove meje med Jugoslavijo, kasneje Slovenijo in Italijo. Meja, ki je nerazumno razdelila enovit prostor Goriške, je ravno v Mirnu z razdelitvijo pokopališča na dva dela med dve državi pokazala vso svojo tragičnost.
Miren je postal kraj, kjer je mejo med vzhodom in zahodom, med različnimi državnimi ureditvami, med razvitim in nerazvitim svetom, prešlo največ ilegalnih prebežnikov. Po ocenah organov za notranje zadeve je bilo med leti 1950 in 1989 prav na tem območju največ ilegalnih prehodov meje. V okolici Mirna je bilo znanih kar nekaj »kanalov«, kjer so ilegalci prehajali preko meje v večjem številu. Najbolj znani kanali na tem območju so bili Vrtojbensko polje pri mejnem kamnu 60/37, 300m severno od karavle Miren, pokopališče Miren, nasad hrušk pri mejnem prehodu Miren.
Mejo je varovala vojska. Posebno oster režim varovanja se je vzpostavil po »informbirojevski krizi« v letu 1948 in se nadaljeval do sredine petdesetih let, ko je bil ilegalni prehod meje prekvalificiran iz kriminalnega dejanja v prekršek. V tem času je bilo po podatkih JLA (Jugoslovanske ljudske armade) pri poskusu ilegalnega prečkanja meje iz Jugoslavije v tujino ujetih 31.930 oseb. A tudi pri poskusu vdora v Jugoslavijo je bilo ujetih 23.123 oseb. To intenzivno prehajanje meja v obe smeri so izkoriščali tudi prebivalci v okolici meja, ki so dobro poznali poti in v Sloveniji je bilo v letih 1951-1953 aretiranih 729 oseb, ki so se ukvarjale z organiziranim vodenjem prebežnikov preko državne meje. Za ilegalen prehod preko meje so se izbirala razna sredstva in načini,
tudi napadi na pripadnike vojske, ki je varovala mejo, kar je bilo značilno predvsem v primerih, ko je bil pobeg politično motiviran. Streljanje je bilo pogosto in žrtve tudi.
Od srede petdesetih let prejšnjega stoletja so se začele razmere počasi spreminjati. Vse manj je bilo politično motiviranih ilegalnih prehodov in vse več ekonomsko. Kriza v Jugoslaviji, elikabrezposelnost in nizek standard so marsikaterega mladega človeka pognali čez mejo v tujino, kjer so jih ob pomanjkanju delovne sile sprejeli z odprtimi rokami. Vseh pobegov pa je bilo več kot 40.000.
Prevladujoč razlog je bil slab gmotni položaj.
Od leta 1970 se je povečevalo število prebegov tujih oseb čez mejo. Vedno manj je bilo pobegov jugoslovanskih državljanov. Ti so sicer do razpada države predstavljali polovico ilegalnih prehodov meje, a od teh so 90% prehodov predstavljali ilegalni prehodi oseb romskega rodu. V sedemdesetih letih so pri ilegalnih prehodih meje prednjačili Turki, predvsem iz ekonomskih razlogov. Za njimi so bili najštevilčnejši prebivalci vzhodno evropskih držav, sprva Madžari v letih 1956-1960, potem Čehi in Slovaki 1968-1970, vzhodni Nemci in Bolgari, ki jim je bilo potovanje na zahod močno omejevano. V osemdesetih letih so začeli prevladovati romunski državljani.
Po osamosvojitvi so se velikemu števili azijskih prebežnikov pridružili še številni podsaharski Afričani. Z vzpostavitvijo Schengenskega območja, so mejno kontrolo na meji z Italijo opustili. S tem, pa so tudi prenehali aktivno loviti ilegalne prebežnike na tem območju. Muzej je posvečen vsem, ki so v želji po boljšem življenju tu prečkali mejo.
Muzej se nahaja v Mirnu na pokopališču, ob državni meji.
Urnik in kontakt:
ponedeljek – nedelja:
10 – 17 h
Kontakt: 051 357 764